Ko je s četami dospel zopet pred Toper, so privrele iz gozdov in špilj deklice, pastirji in mladci, ki so čuvali plen in ujetnike. Prvi dan Svarunič ni žugnil ne z očesom ne z besedo. Dovolil je vso svobodo divjemu ljudstvu, da je veseljačilo brez meje, da so se naplesali in napojili, najedli in napeli do onemoglega truda, Drugi dan pa je zadonela njegova resna beseda.