Jarožir je videl, da čaka trenutka, ko se umiri valovje. Tedaj izpregovori modrost in pove vojski, pijani od zmag, da si razbije glave in polomi tilnike ob močnem Solunu. Ko so se umirili kriki, ko je samo še od daljnih dalj, od zbora tolpe in pastirjev, ‒ donela jeka kakor odmev, se je dvignil na skalo, kjer je stal starosta.