Vse je bežalo na obzidje, vsak je dvigal kopje, nekaj strelic je prifrčalo Slovenom v pozdrav. Tedaj je velel vojščakom, da so zaostali; pozval je dva najstarejša borca, zamahnil z roko proti ozidju: »Mir, mir bratom!« in zajezdil z njima skozi porušena vrata v Turris. so strmeli z izbuljenimi očmi, polnimi sovraštva, na ponosnega Slovena, ki je sedel v sedlu kakor kralj, prihajajoč med sužnje.
Ko je zagledal Viljenca, je takoj razjahal in se mu približal.