Kakor od daleč, izpod neba, je potrkal njen glas na njegove prsi in govoril kakor nekdaj: »Veruj, Iztoče, veruj resnici in ljubezen napolni tvoje srce!« Odprl je oči, desnica je zakrilila proti njej, da bi jo stisnil k sebi kakor tedaj na Epafroditovem vrtu pod oljkami. Ali roka je trčila ob mrzlo nožnico, je izginila, krog njega so hropeli v trdnem snu vojščaki.