Pod oklepom je trkalo srce ob Epafroditovo pismo, ki je tiho šepetalo: »Pridi, junak, pridi po golobico! Že dviga perut, njeno modro oko koprni na. Čaka, da te zazre prezvesta in ti zleti na prsi, kjer počije in zaživi sanje, ki jih tiho koprneče sanja vsako noč, vsak dan, vse trenutke.«