Drugo dopoldne se je Epafrodit napotil iz vile sam, brez sužnjev, brez bleska, peš, v žalni obleki, z razmršenimi lasmi po Bizancu. Po forih ga je pozdravljalo ljudstvo z glasnimi vzkliki sočutja. Imenitni meščani so mu z iskrenostjo izražali sočutje, tolpa je glasno kričala in pritiskala roke v žalosti na prsi, ko je videla dobrotnika iz hipodroma toženega.