Ko se je Numida vrnil k in je postavil takoj za njim vrč vina na pisan prt sredi šotora, je segel po pijači, nastavil in pil z zaprtimi očmi, kakor bi vsrkaval največjo in edino slast življenja. »Kot nekdaj v Bizancu,« je začel, globoko dihajoč in držeč v rokah lončeno majoliko. »Na vse bogove, tvoje in moje, ni ga pod soncem, ki bi te ljubil resničneje od mene!«