Kuharju je namignil, naj prinese vina v šotor in pripravi večerjo za hunskega gosta. Ko se je Numida vrnil k in je postavil takoj za njim vrč vina na pisan prt sredi šotora, je segel po pijači, nastavil in pil z zaprtimi očmi, kakor bi vsrkaval največjo in edino slast življenja. »Kot nekdaj v Bizancu,« je začel, globoko dihajoč in držeč v rokah lončeno majoliko.