Buča se mu je neprenehoma polnila z vinom, njegov jezik je govoril čuda osuplim Hunom, da je skrivoma razmišljal o sebi, od kod zajema njegova pamet to nedosežno modrost. Zakaj odkar cestuje po črni grudi, še nikdar ni lagal s tako izvirnostjo kakor ta trenutek. Njegovo veselje je kipelo do roba in, čez v pozno noč.