Bežala je ravnina, v meglo so ginili grmiči, vstajali so novi pred njo, od zadaj pa je čula še vedno krik in klopotanje konj. Večkrat se ji je zdelo, da je zazrla pred seboj dolg pas, Donavo, in vselej je trčila s povodci po konjskem vratu, da je vrli dirkač še bolj stegnil noge in letel kakor strelica. Toda vselej se je megla čudovito prelila in pretočila, pas vodne gladine je izginil in zopet sama mrtva, brezkončna ravan.