Zato je nesla Alanka od nje majhno, trebušasto steklenico; to je skrivala odtlej na nedrjih in grela z neugasnim ognjem svojega srca zeleni strup, ki je polnil posodico. Zaklela se je na duha kneza Sanvibana, da umori Slovenko in maščuje svojo užaljeno ljubezen.
Skrbelo jo je edino, kako priti do, katero bo čuval noč in dan Tunjuš ali Balambak.