V starcu je zakipelo čudovito življenje, oči so se mu bliskale, iz dvignjenih prsi je kipela moč, iz stisnjenih pesti je kričala odločnost in iz hropečih dihov je žarela hrabrost in navdušenje. Vsi so se zavzeli, po vseh licih se je raztočilo od nekaj veselega, Z upanjem napolnjenega, celo Svarun je dvignil težko glavo, s čela mu je izginil temni; iztegnil je proti desnico kakor v blagoslov. je obstal za trenutek sredi njih, ponovil s sekajočim poudarkom: »Tako naj se zgodi, tako sem prisegel ‒«se hipoma obrnil ter odšel skozi vrata na temno dvorišče.