Iz zasede je planil Tunjuš na njivo med deklice, rdeča perut je frfotnila, kriki so nama umrli v grlih, on pa je izginil ‒, ropar, jezdeč na konju in na tisoč besih. O!« je bledel ob povesti, ustnice je stiskal, da je bežala slednja kaplja krvi iz njih, prsti so se krivili in se stiskali v pest, na rokah so se podrhtavajoč gibale močne, vzbokle mišice. »Kaj bi storili vi, ki me obsojate, kaj?«