Smehljaj mu je igral okrog ustnic, ko je v domišljiji že zrl zbor venčanih deklic, ki hite pevajoč zmagoslavni vojski naproti. Na čelu cvetočega zbora je gledal, ki zardeva, kakor bi plula v njenem licu, ko podaja v venec zvite mladike bratu in njemu, ki ga je vzljubila hči slavnega Svaruna. Preštel je kratke dneve, ko jo povede na dom, ko ji razkaže ovce in stajo očeta, ki bo nekoč vsa njegova last.