Njegove misli so hrepenele vse in se vse zbirale kakor sončni žarki krog edinega gorišča, kako bi zedinil razprte brate, kako jih strnil v mogočno vojsko in, z njo priboril ugrabljeno zemljo onstran Donave; kako bi udaril še dalje preko, zagrozil samemu Bizancu in poiskal. Prisegel je na nebo, na vse bogove, na bele kosti svojih padlih bratov in na, katerega moli, da ne leže prej počivat, doklèr ne objame zopet Sloven v ljubezni. Ko se je bližala vojska gradišču, je naraščal hrup, ker so se bojevnikom pridružile deklice in žene.