Ko se je zgrnila noč brez mesečine, je zagomezelo po Epafroditovi, po vrtu med pinijami in oljkami do pristanišča. Brez plamenic, brez besed, brez sandal so se gibale črne sence v vilo in iz nje preko vrta v pristan ter se takisto brez besed, brez luči, z neslišnimi, bosimi koraki vračale v vilo. Upognjene in sključene so se nizale sence po stezah do morja, nagnjene naprej, se tiho hropeč vračale, kakor bi plule po zraku.