V roki je še držala zmečkan pergament, Azbadovo pismo, ki ji ga je izročil tekač, vtem ko je odšla na trg. Ko se je je dotaknila in pokleknila ob njej, se je razblinila za trenutek pusta megla, ki jo je objela in jo stisnila, kakor bi se omotale krog nje vrvi in jo držale v tesni ječi. Ko pa se je ozrla proti vratom, kjer se ji je klanjal Spiridion, so se nategnile te grozne vrvi usode tesneje krog njenega srca, stene duševne ječe so se zožile, da je kriknila od bolesti in se oklenila sužnje, naj jo ščiti.