In vselej je ponavljala govor škofa Synesija: »Kaj ste Rimljani boljši, odkar se odevate v škrlat in posipate z zlatom? Komedijanti v kamnitnih plaščih, kuščarji ste, ki si ne upate glasno govoriti, ki si iz lukenj svojega lišpa ne upate na luč, da vas ljudstvo ne spozna, da ste kljub temu ljudje!« Ob taki priliki ji je srce z neizmernim koprnenjem zahrepenelo po barbaru.