Začutil je nenadoma v srcu drugega črva, ki se je zbudil in kljuval, da mu je plalo po žilah. Zagorela je tista tiha, na katero je sicer navalil razkošni palatinec gomilo prekletstva in sovraštva, pa je ni ugasil. Kakor se o tihi polnoči sredi smrdljivega močvirja izza ostudne golazni nenadoma ukreše plamenček, zatrepeta plašno nad sluzasto vodo in razsvetli v noč zagrebeno ostudnost, tako je zaplapolala ta nad Azbadovim srcem.