Rotil se je na glas pri sveti, da mora priti dan maščevanja, za Azbada pa zasijati vnovič sonce naklonjenosti s Teodorinega prestola. Azbad je taka dvorljiva sočutja sprejemal s pravo dvorno krinko. Ko pa je odšel senator, zavil za častnik, se je ozrl Azbad za njim, ob ustnici mu je zaigrala cinična guba in polglasno je izpregovoril: »Poznam vas!