Ožgan, kakor barbar! je razsodil v srcu in izpregovoril: »Flavij Pavlinus, centurio palatincev, sin konzula Flavija, prihaja na povelje prejasnega despota, vladarja morja in zemlje, ki ti veleva ‒« Ob teh besedah je bil prefekt na tleh in je poslušal globoko sklonjen povelje despotovo. Mladi gizdalinček pa je pomežiknil z levim očesom, kakor je bila navada na dvoru, kadar je kdo koga ponižal ali po krivem očrnil. »‒ ki ti veleva, da izjavi tvoja jasnost, ali je priplula sem kaj jadrnica Epafrodita, velikega malopridneža in žalivca najsvetejšega veličanstva? Sledili smo jo do tod in sedaj je ni.