je pograbilo, da se ta mladič, centurio, vede tako ošabno, in zato ni mogel zabrisati srdite poteze, ki se mu je začrtala krog ustnic. A mladi častnik, ki se je na dvoru naučil, kako se uganejo misli z obličja, se ni plašil prefektove jeze. Ožgan, kakor barbar! je razsodil v srcu in izpregovoril: »Flavij Pavlinus, centurio palatincev, sin konzula Flavija, prihaja na povelje prejasnega despota, vladarja morja in zemlje, ki ti veleva ‒« Ob teh besedah je bil prefekt na tleh in je poslušal globoko sklonjen povelje despotovo.