Od ust do ust se je prelival govor, vojščaki so se stiskali v gruče ob ognjih, ponavljali njegove besede, klicali pogibel Tunjušu, se objemali, peli pesmi svobode in grozili Upravdi s strašnim naskokom pred vrata Bizanca. Toda komur so Antje ugrabili ovco, odgnali kozliče, kogar sin je padel v boju zadnje dni, vsi so se upirali in zahtevali boja in pravde z. A razsrjene so obkolile množice, ponujale jim buče medu, obetale kozličev in pastirjev, pogovarjale in pregovarjale nezadovoljneže, doklèr jih niso utolažile.