Kadar je hunski glavar odprl oči, se mu je stari svetovalec do tal priklonil. Toda Tunjuš je zaklopil oči in Balambak je pokorno čakal trenutka, da mu pove glavar, čemu ga je klical. Ko je Tunjuš že devetič odprl oči, je privzdignil glavo, pogledal v sklonjenega Balambaka in izpregovoril: »Ti si prepričan, da je tisti starec, ki se je zvalil od strahu s konja, ko me je ugledal pri hrastovem gozdiču, tisti, tisti Sloven?«