je občutil rahlo upanje; daleč na vzhodu se je zasvetilo, s tihim šelestom je prišlo po vrhovih dreves in mu pojilo dušo z besedami blagovesti: »Kar koli boste prosili v mojem imenu, se vam bo zgodilo.« Ustnice so se začele premikati, iskale so besed, vrelo je iz duše: »Samo njo,, sveto, čisto, mojo edino mi daj ‒ po, Gospodu njenem!« Kakor sladka omotica mu je stisnilo senca, obtežile so se trepalnice, iz noči se je rodila luč, iz luči je krilila z rokami proti njemu in ga klicala: »Pridi, moj predobri, junak junakov!«