Epafrodit je govoril ganjen in ponosen. Vsa duša mu je vnovič zaplamenela za in zazdelo se mu je, kakor bi ga bil Bog oblagodaril in ga varoval zadnje dneve edino zato, da izvrši najlepšo nalogo svojega življenja, da združi dvoje plemenitih src, in. »Greh ima, praviš, gospod.