O, drugačno bi bilo Iztokovo veselje, ko bi se sam, oborožen, takisto sešel s Hilbudijem na zelenem travniku. Pa bi se zaletela konja drug v drugega, dvoje kopij bi zapokalo in se polomilo, potem bi potegnila meče, pa udarec na udarec, da bi se kresale. Obema bi curljal pot po čelu, oba bi krvavela, a nazadnje bi mu preklal šlem in Hilbudij bi se zvrnil na zemljo.