Tako je nagovarjal mladi, Svarunov sin, čete Slovenov, ki so se zbirale v dolini krog gradišča. Vsak trenutek so se pobliskavala kopja iz hrastovega gozda, v poznem večeru so zagorevale plamenice ‒ in se ni utrudil. Vsako četo je pozdravil v imenu staroste, vsakega starešino povedel v gradišče, kjer so dobili prigrizkov in počitka pa prijaznih besed in pozdravov veliko.