Ko se je zasvitalo, se je popel počasi na sivo skalo in zrl krog sebe. Vse tiho, kakor bi ne bilo nikogar v lesu. Le včasih je majceno zašumelo, kakor bi prhutnil divji iz listja, le tu in tam se je potegnila senca preko jase, pa hitro zopet utonila v mraku drevja.