Vsak dan je izpraševal Numido, ali mu je prinesel kdo pismo. In Numida je bil žalosten, ker ni mogel postreči gospodu, tako da ga je vsak dan pričakal na dvorišču pri vratih in mu s solznimi očmi tožil: »Ni, gospod, ni pisma, po katerem hrepeniš. Kako sem nesrečen, kako sem nesrečen!«