Kakor bi se otela iz dna umazanega jezera in zagledala nenadoma nad seboj nebo, tako svobodno se ji je zdelo srce, tako lahkokrila ji je bilá duša. Slonela je dolgo brez misli, v sami jasni zavesti, da je oteta iz, da je ne mori tisti grozni omamni vonj, ki stiska srce in mračì misli. Proč je bilá od ljudi, ki so kričali na ulici in v cerkvi: »Gospod, Gospod«, njih srce pa je bilo poklonjeno malikom in dano na oltar viharju strasti.