Sedela je zamišljeno, noben dovtip ji ni privabil smeha na lice, ustnice se niso dotaknile kozarca, iz oči se ji je poznalo, da hodi in plove njena duša daleč od teh šumnih orgij. Ko je večkrat pogledala, se je za hip zgrozila, kakor bi jo zapekla vest. Spomnila se je, kako pojde drugi dan z vsemi navzočimi dvorjanicami, obdana z nimbom svetosti, v cerkev Naše Ljube Gospe, kako bodo vse povešale oči v največji sramežljivi nedolžnosti in se kropile z blagoslovljeno vodo ter zažigale dišeče kadilo pred ciborijem.