Ko bi bil rekel Epafrodit, naj plane v morjé in potopi ladjico, ki se je zibala na valovih, planil bi bil brez pomisleka. Ko pa mu je velel, naj beži, preden je prišel do ciljev, ki jih je menil pokloniti domovini, naj beži, preden je dosegel njo, ki jo je ljubil z vso strastjo, naj beži prazen domov, prazen, brez nje, tedaj se je z vso silo uprlo v njem. Skrčil je pest, oči so se mu zabliskale, ‒ ponosno je dvignil šlem in odločno odgovoril: »Ne, gospod, nikoli brez nje!«