Začudil se je sam sebi. Ni poznal njenega rodu, videl jo je ob despojni že tretjič, a vendàr ni trenutka dvomil, da mora z njim v gradišče Slovenov, da te jasne oči ne sodijo drugam kakor pod sinje, svobodno nebo, od koder je zasijala vanje ob rojstvu nebeška modrina. Mlad in ognjevit ni pomišljal več, ali bi hotela nežna dvorjanka na konja, da bi bežala z njim preko nevarnega, spala ponoči pod milim nebom, kjer bi namesto šepetajoče Propontide tulili volcjé in krulili merjasci nočno uspavanko.