Zvonki glas Azbadov je donel rezko in kratko kakor udarci. Vojaki so se gibali na povelja strumno in urno kakor eno samo celotno, pokorno telo. Ko so obhodili v raznih kretnjah vežbališče, postavili nad glavami s ščiti streho-želvo, udarili v teku s ščiti predse, kakor bi naskočili sovražnika, se umikali korak za korakom, se na glas razprhnili in udarili sovražniku v bok, je odredil Azbad, da prično s posebnimi vajami: nastavili so tarče, vrstili so se pračarji, lokostrelci, pilani, naskakovali s sulicami in s kopji.