Do mu je modroval, v katerem se je zbudila z vso silo nemirna narava pevca popotnika. Zahrepenel je na pot kakor pod nebom, moral je proč iz Bizanca in, če bi bil vedel, da gre naravnost pod Tunjušev meč, šel bi bil in bi se ne mudil ure več. Ko si je nadel bojno opravo, da bi odšel za svita na vežbališče, ga je starec objel in po sivi bradi sta pritekli solzi resnične ljubezni.