Po Azbadu je vzkoprnela vsaka žilica. V blazni muki je pritisnil roko na srce, ki mu je bil oklep pretesen. Napenjal je oči, pridrževal sapo, prisluškoval z neučakljivim naporom, da bi zaslišal iglico, ki bi padla z libanonske cedre, stoječe sredi zelene trate.