Burno mu je plalo srce v prsih, čutil je mogočno silo v rokáh; stisnil je tu in tam povodce tako trdo, da je konj zasmrčal, ukrivil vrat in se pognal v divjem skoku po dolini. Zdelo se mu je, da tako prijazno, tako polno svobode še nikoli ni sijalo sonce. Ali to svobodno sonce bi rad zasenčil Hilbudij, krščenik, njemu in njegovemu rodu, ki prosto goni črede po daljnih stepah, ki svoboden išče plena, koder hoče.