Zdi se mu, da je že videl vsake oči, kar jih je v Bizancu, da se je vprašujoče ozrl vanje in žalosten odmaknil pogled. Zakaj tiste luči ni v nobenih, tiste mehke in ljubezni polne, kakor bi v Ireninih očeh ležala vsa lepa njegova domovina, kakor bi iz njenega glasu odmevali vsi spevi slovenskih logov. Kadar koli je jezdil mimo carske palače, vselej so trkale njegove oči na zagrnjena okna in prosile: », samo en pogled, eno besedo z domačih tal, samo eno.«