Ko koraka sredi ulic na vežbališče ali kadar ponosno jezdi v pozlačenem oklepu najbolj divjega žrebca in ga objemajo z oken in s ceste po ljubezni koprneči pogledi, tedaj zaman išče njenih oči. Zdi se mu, da je že videl vsake oči, kar jih je v Bizancu, da se je vprašujoče ozrl vanje in žalosten odmaknil pogled. Zakaj tiste luči ni v nobenih, tiste mehke in ljubezni polne, kakor bi v Ireninih očeh ležala vsa lepa njegova domovina, kakor bi iz njenega glasu odmevali vsi spevi slovenskih logov.