Vse okrog njega je dihalo skrivnosten vonj. Vodni curek je trepetal in koprnel kvišku, se znižal in zopet zaprašil proti nebu, omagoval in v tisoč kapljicah utonil v svetlem tolmunu, kjer je trepetalo zlato lice; lunine ploskve. Od morjá je valovila tiha, vlažna gorkota, kakor bi ga v vonja vi kopeli gladile mehke roké.