Na njih je dremalo brodovje, sanjale so dolgokljune jadrnice, sanjale redke straže na krovih. Velike ceste morjá in suhe zemljé so napeljale vso kri razburkanega življenja v srce Bizanca ‒ v hipodrom in na prostrane trge. Zvezde so mirno gorele, ponižalo se je vzhodno nebo in spustilo radovedna zlata očesca blizu razkošne zemljé, da so gledala valove ljudske radosti, da so se smehljala kriku in viku, ki sta se točila v dan slavja pod sinji nočni baldahin.