Groblje belih kosti mojih sinov leže od jastrebov raztrošene po deželi, koder hodi Hilbudij., usmili se, dosti imaš žrtev!« Svarunu se je utrnila solza in kanila na belo brado, prva solza za prvega sina ‒ in še druga in tretja ‒ in deveta ‒ za devetega sina, katere so mu poklali meči Hilbudijevih vojakov. Starosta se je stresel, koleno je klecnilo in v bridki žalosti je sédel na okope.