Pristaši zelénih in višnjevih, najeti kričači, so pregazili jarek ob areni* splezali na spino** se popenjali na Kačji stebèr, zlezli celo neizmernemu orjaku, Lisipovemu Herkulu, na tilnik in trgali sikomorne vence z in, jih metali v areno, poklekali pred krasnim kipom po ljubezni koprneče, se bili in pehali med seboj ter slavili zdaj zelene, zdaj višnjeve, od katerih so bili pač bolje plačani. Nad katismo, cesarsko ložo, slonečo na dvajsetih marmornih stebrih, je rosil v predrobnem prašku dehteči žafran. Mladi patriciji, mehkužni častniki, dvorni spletkarji so pomežikovali zboru ženskega, ki se je zgrinjal krog pod katismo ter po ložah na desni in levi.