Nad pročeljem zlatih vrat je zableščal kip*, giganta, mogočna marmorna slopa, sta prodirala s snežno beloto liste lovorik, kakor bi se veselila mogočna branika ob straneh Portae triumphalis** slavnostnega dne. Na sredi vrat pa je molčal monogram in temni križ ni od veselja vztrepetal v mladem jutru. Mračen je gledal proti Pentapirgu, od koder so se usipale množice v verige vkovanih ujetnikov, katere je zasužnjila samogoltnost njega, ki zida Bogu Hagijo, ki ponoči čuje in se pogovarja z menihi o skrivnosti sv.