Ko sta primorala lakota in obup Gelimerja, kralja Vandalov, da je prosil Belizarja kruha, ker ga že davno ni videl, gobe, da bi si otrl objokane oči, in citer, da bi opeval svojo bridko usodo, so se zbrali nekateri zavistni poveljniki in poslali hitro jadrnico v Bizanc do Justinijana. Pisali so mu tožbo zoper Belizarja, češ da hoče, prevzeten zbog zmage, postati samovladar, tiran v Afriki: Ni bilo tedaj človeka pod soncem, ki bi bil bolj dostopen ovaduštvu kakor samogoltni Justinijan. Le senca suma, da kdo ruje zoper njegovo krono, je bilá dovolj, da so mnogi zgasnili pod rabljevim mečem ali poginili na dnu večne ječe.