Ko so se rdečila tla od žlahtnega vina, ki je drlo iz mehov, je Tunjuš prisegal na zlato krsto Atile in na njegovo najlepšo ženo Kerko, da mora v potokih teči kri Slovenov.
ENAJSTO POGLAVJE Ne priča zaman Svetonij, da je že mogočni vojak in duhoviti samodržec Julij sklenil premestiti prestol velikanske rimske države na vzhod. Ali bodala so prebodla njegovo srce; zaspalo je hrepenenje po vzhodu ‒ umrlo ni.