Ti si mogočen in jaz sem mogočen, ki poznava meč in kij. On pa sedi na zlatem stolu, svaljka med prsti popisane oslovske kože in pestuje svojo lepo babo, ki je vlačuga, da je Tunjuš še svojemu konju ne priveže za rep. Njemu se samo reče: cesar, se dvigajo ‒ in takoj odpre skrinje in naspé zlatá ter moleduje: Tunjuš, pomiri, plačaj, nà zlatá in srebra!«