Nikogar niso prebudili sončni žarki, vsa raván je bilá pokrita s spečimi telesi kakor z mrtveci. Edini Svarun je hodil pred Iztokovim šotorom, iztegal roké in hvalil Sonce ter šepetal molitve.
Proti poldnevu so se začela dvigati telesa, med vojščaki je zašumelo in trudne čete so zopet oživele.