Samo Svarun je bil žalosten, tako žalosten, da se je sključil v dve gubé ‒ ponosni starosta, zmagalec tako drzovitega Hilbudija. Edina opora njegova,, ki je dokazal v tej vojski, da bo vreden sin slavnega rodu Svarunov, ta sin je ležal kakor mrtev blizu ognja pod platnenim šotorom. Ko je ponehal boj, oče ni miroval, dokler niso izvlekli izpod grmade mrličev sinovega trupla.